Smo v podzemlju (peklu?), do katerega vodijo bronasta vrata. Taka res masivna. Baje, da so včasih mega svetla in šajnala, ma zdaj dobivajo tako žlahtno podobo. Da, zdaj smo tu že nekaj časa, v bistvu 3 dni. Pod zemljo in to.
Na "površju" je skoraj zaslepujoče sonce, moramo pa si priznati, da je v takšnem letnem času to prav fino.
Prav, da ne bo samo o vremenu, še nekaj opažanj o pokrajini: vsi ti hribi, te prav mika, da bi jih naskočil (no, nekateri so to naredili), po drugi strani pa so klastrofobični.
A ljudje? Taki kot povsod. Ali pa ne? Mrbit puntarji?
Drugače delamo film, poslušamo pravljice, ma v glavnem delamo svašta.
Nežka
(foto: tanja)
Na "površju" je skoraj zaslepujoče sonce, moramo pa si priznati, da je v takšnem letnem času to prav fino.
Prav, da ne bo samo o vremenu, še nekaj opažanj o pokrajini: vsi ti hribi, te prav mika, da bi jih naskočil (no, nekateri so to naredili), po drugi strani pa so klastrofobični.
A ljudje? Taki kot povsod. Ali pa ne? Mrbit puntarji?
Drugače delamo film, poslušamo pravljice, ma v glavnem delamo svašta.
Nežka
(foto: tanja)
Ni komentarjev:
Objavite komentar